Kadar govorimo o prehrani dojenčka, ne moremo mimo dejstva, da je našemu dojenčku pravzaprav dalo ime - dojenje. Zavedati se moramo, da je v prvih mesecih življenja za zdrave in donošene otroke najbolj primerna hrana materino mleko. To po svoji sestavi idealno ustreza potrebam dojenčka. Kadar pa dojenje ni mogoče oz. ima mati premalo mleka, se svetuje hranjenje s formulami za dojenčke.
V prvem letu življenja je rast najhitrejša, saj večina dojenčkov podvoji porodno težo do približno šestega meseca starosti in potroji do konca prvega leta starosti. Seveda so zaradi nagle rasti tudi potrebe po hrani sorazmerno velike. Zato mora dojenček v tem obdobju dobivati hrano, ki bo vsebovala zadostno in uravnoteženo količino beljakovin, ogljikovih hidratov, maščob, vitaminov in mineralov.
V prvih 4–6 mesecih življenja dojenček ne potrebuje nobene druge hrane kot materino mleko (če to ni mogoče oz. ima mati premalo svojega mleka, pa formulo za dojenčke), po tem obdobju pa za kritje energetskih potreb poleg mleka potrebuje še druga živila.
V zadnjih desetletjih je bilo na področju otroške prehrane toliko preobratov, da imajo mladi starši ravno največ vprašanj, ki se sučejo okrog prehrane. Nasveti, ki jih dobivajo od svojcev ali znancev, nemalokrat pa tudi od zdravstvenih delavcev, so si pogosto tako različni in nasprotujoči, da ni čudno, da so zmedeni. Da ne omenjamo literature z različnimi letnicami izdaje. Pogosto pa se mamice pustijo zapeljati tudi nekakšni tekmovalnosti glede tega, kako zgodaj bo otročiček prešel na gosto hrano. Zavedajmo se, da je vsak otrok drugačen, in zato ni mogoče dati absolutne resnice, ki bi veljala za vse dojenčke.
Torej, najbolj primeren čas za dodajanje hrane po žlički je v obdobju po 4. ali še bolj po 6. mesecu otrokove starosti. Ali začeti že po 4. mesecu ali počakati do 6. meseca starosti je odvisno od mnogih dejavnikov:
od otrokove teže v določeni starosti,
od njegove ješčnosti,
od količine popitega mleka (dojenje ali pa formule za dojenčka),
dostikrat pa otrok sam pokaže znake nezadovoljstva (čas med obroki se krajša; tudi po običajnem obroku je še vedno nepotolažen),
pozitivne družinske anamneze na alergije,
nasveta otrokovega pediatra.
Neglede na našteto, pa velja pravilo, da mešano hrano uvajamo postopoma in v majhnih količinah naenkrat. Pri uvajanju je običajno potrebno veliko potrpežljivosti, kajti do tedaj je bil dojenček navajen na sladek okus mleka, vedeti pa moramo tudi, da je tehnika hranjenja po žlički drugačna od sesanja pri prsih ali po steklenički. Zato je zelo pomembna tudi izbira prave žličke. Ta naj bo plitva (otroček bo hrano laže posnel z ustnicami). Ni najbolj primerno ponuditi prvih žličk mešane hrane, če je otrok zelo lačen. Najprej mu ponudimo malo mleka, da se potolaži, potem bo verjetno laže sprejemal naše »predloge«.
Na novo uvajamo le eno vrsto sadja, posebno moramo biti pozorni na sadje, ki bi utegnilo povzročiti alergije (jagode, breskve), zato se jim na začetku raje izognemo. Na 4–5 dni lahko dodamo novo vrsto sadja, sprva kuhano (zaradi še nezrelega prebavnega sistema), nato pa surovo. Pri pripravi sadnih kaš uporabljamo steklen ali pa plastičen strgalnik. Za prvič ponudimo otroku le žličko ali dve kašice. Količino postopoma večamo, dokler ne doseže samostojnega obroka. Kašicam ne dodajamo sladkorja, lahko pa po dopolnjenem 4. mesecu starosti dodamo 1–2 žlički riževe žitne kašice (kašico s tem zgostimo). Po dopolnjenem 6. mesecu starosti lahko kašico zgostimo tudi z žiti, ki vsebujejo gluten (ovsena žitna kašica, žitne mešanice). Za pripravo sadnih kašic je primerno tudi doma zamrznjeno sadje.
Nekateri svetujejo par kapljic sadnega soka na dan kot postopen prehod do sadne kašice; ko pa otrok popije že približno 50 ml soka, preidemo na gosto kašo.
Za pripravo prvih zelenjavnih kaš so najbolj primerne naslednje vrste zelenjave: korenje, krompir, koleraba, cvetača, bučke. Izogibamo se zelenjave, ki bi otročka utegnila napenjati (zelje, ohrovt, fižol, grah ...).
Zelenjavo dobro operemo in jo v malo vode skuhamo do mehkega. Pretlačimo in dodamo maščobo - olivno olje ali olje koruznih kalčkov. Količina zelenjavne kaše, ki naj jo otroček dobi, naj bo v začetku majhna, le žlička ali dve, nato pa vsak dan večja.
Zelo primerna hrana za uvajanje goste hrane po žlički so lahko tudi mlečne žitne kašice. Mlečne žitne kašice po dopolnjenem 4. mesecu starosti vsebujejo nadaljevalno formulo, od žit riž in koruzo (brez glutena) in različne vrste sadja v prahu. Njihova priprava je enostavna in preprosta - le s prekuhano vodo. Kašice po dopolnjenem 6. in 8. mesecu starosti pa že vsebujejo žita z glutenom, ravno tako je dodana nadaljevalna formula. V programu Milupa je trenutno na voljo 10 različnih okusov. Mlečne žitne kašice so obogatene z vitamini in minerali.
Žitne kašice (riževa žitna kašica, ovsena žitna kašica, pirina žitna kašica in žitna kašica 7 žit in zdrobova žitna kašica) je treba pripravljati z mlekom (svetuje se začetna oz. nadaljevalna formula - odvisno od starosti otroka).
Mlečne žitne kašice in žitne kašice so primerne kot samostojen polnovreden obrok zjutraj ali pa zvečer. Mamice pa jih rade uporabljajo (žitne kašice) tudi kot dodatek sadnim in zelenjavnim kašam.
Približno po dopolnjenem 6. mesecu starosti lahko dodamo 2–3-krat na teden tudi meso. Svetuje se predvsem belo piščančje, puranovo, kunčje, kozletina (te vrste so laže prebavljive in imajo manj maščob). Meso skuhamo skupaj z zelenjavo in dobro sesekljano dodamo med zelenjavno kašo.
Meso je pomemben vir živalskih beljakovin, vitaminov in železa.
Običajno po dopolnjenem 6. mesecu starosti lahko primešamo med sadje tudi žličko ali dve navadnega jogurta ali skute.
Majhne količine v trdo kuhanega rumenjaka dajemo otroku po dopolnjenem 6. mesecu starosti. Zadošča, če otroček dobi 1-krat tedensko trdo kuhan rumenjak, primešan zelenjavni ali sadni kaši. Količino rumenjaka postopoma večamo, tako da do enega leta starosti dobi že cel rumenjak.
Beljaka do enega leta starosti ne dajemo (možnost alergij), tudi rumenjaku se raje izognemo, če je družinska anamneza na alergijo pozitivna.
Z uvajanjem mešane hrane postopno zmanjšujemo mlečne obroke. Vseeno pa mora otrok dobiti 500–600 ml mleka ali mlečnih izdelkov na dan še dolgo potem, ko že ni več dojenček.