Rast in razvoj otroka sta daleč najhitrejša v prvem letu njegovega življenja. Ker ima prehrana v tem obdobju zelo pomembno vlogo, so prav prehrambene motnje tiste, ki starše najbolj vznemirjajo in so tudi najpogostejši vzrok za posvet s pediatrom in menjavo hrane.
V tem obdobju ima približno polovica dojenčkov eno ali več težav. Najpogostejši problemi, zaradi katerih se matere posvetujejo z zdravnikom v tej starosti, so: pogost jok, trebušni krči, napenjanje, kolike, zaprtje, težave s spanjem, nenapredovanje, neprenašanje kravjega mleka, nagnjenost k alergiji, strah, da otrok ni dovolj sit. Bolezenske podlage za težave največkrat ni. Gre namreč za intenzivno obdobje rasti in razvoja in v zvezi s tem razvoja prebavnega sistema (encimskih sistemov), zato je pogostost težav precej velika.
Spoznanja o sestavi materinega mleka so pripomogla k novostim v sestavi mlečnih formul, posebno za tiste otroke, ki imajo katero od naštetih težav prebave.
Materino mleko vsebuje 1 % laktoze, 1 % nevtralnih oligosaharidov in 0,1 % kislih oligosaharidov. Znano je, da se črevesna flora dojenih otrok in zalivančkov razlikujeta. V črevesni flori dojenih otrok v 99 % prevladuje bifidobakterija, ki ima probiotični učinek na zdravje. V črevesni flori zalivančkov pa je ta bakterija prisotna v manjšem deležu (68 %), prevladuje pa mešana flora (17 % enterobakterije, 11 % bakteroide in 4 % enterokoki) podobna tisti pri odraslih. Probiotični učinek bifidobakterije v črevesni flori pomeni številne za zdravje koristne učinke:
v črevesju ustvarja kislo okolje, ki deluje protibakterijsko in protikancerogeno;
bifidobakterija izloča snovi, ki zavirajo rast drugih, za zdravje nevarnih črevesnih bakterij;
bifidobakterija tvori vitamine, predvsem iz skupine B;
tvori tudi prebavne encime;
izboljša odpornost na škodljive bakterije, tako da aktivira imunski sistem.
Dokazano je, da so pri dojenih infekti dihal in prebavil redkejši in potekajo v blažji obliki kot pri zalivančkih.
Kaj je torej tisto v materinem mleku, kar omogoča rast bifidobakterije? Študije so pokazale, da so to posebni sladkorji - (prebiotični) oligosaharidi, ki se v tankem črevesu ne prebavijo in v debelem črevesu predstavljajo hrano za rast črevesne flore, kjer prevladuje bifidobakterija. V želji, da bi črevesna flora tudi tistih otrok, ki iz kakršnega koli vzroka ne morejo biti dojeni, bila podobna tisti pri dojenih, so potekale intenzivne raziskave, kako izdelati takšne oligosaharide.
Uspelo je razviti komercialno dostopne oligosaharide, ki so tistim v materinem mleku podobni tako po zgradbi kakor tudi po prebiotičnem delovanju. Obstajata dve vrsti:
frukto-oligosaharidi: so naravni sladkorji v nekaterih rastlinah (pšenica, por, radič, banane, artičoke);
transgalakto-oligosaharidi: so naravne sestavine mlečnih proizvodov in fermentiranega mleka.
Oboji se v tankem črevesu ne razgradijo in pridejo v debelo črevo skoraj nespremenjeni, tako da lahko služijo kot hrana črevesni bifidobakteriji.
Njihove za zdravje blagodejne učinke so potrdile številne raziskave.
Drug problem, ki muči precej zalivanih otrok je zaprtje. Pravega vzroka zanj se največkrat niti ne odkrije. Pri dojenih otrocih ga skoraj ni. Trdota blata je povezana s prisotnostjo netopnih mil kalcija in maščobnih kislin, ki se tvorijo predvsem s palmitinsko kislino, ki ni bila posrkana iz črevesa.
Za to je kriva nekoliko zapletena kemična zgradba molekule te kisline na trigliceridu.
Materino mleko in standardne mlečne mešanice vsebujejo namreč približno enake količine maščob, tudi palmitinske kisline je enak delež. Razlika je le v kemični zgradbi. V materinem mleku je 70 do 80 % tako imenovane beta palmitinske kisline, v mlečnih mešanicah pa le 6 do 12 %. Če je palmitinska kislina v beta obliki, se iz črevesa posrka, v ostalih oblikah pa v črevesu ostane, se veže s kalcijem v netopna mila (Ca-palmitat). Ta pa povečajo trdoto blata in prispevajo k pojavu zaprtja. Drug nezaželen učinek je še izguba kalcija in slabša mineralizacija kosti.
Narejeni so bili številni poizkusi, da bi se tudi v mlečnih formulah dvignil % betapalmitata, vendar vsebujejo rastline zelo nizek delež le-tega.
Posebna tehnologija, ki so jo razvili, pa je omogočila pridobivanje nadomestka maščobe izključno iz rastlinskih olj, ta maščoba se imenuje betapol. Njena struktura je taka kot v materinem mleku in sicer 70–80 % je b-palmitinske kisline.
Slika 1. Potek presnove odvisen od pozicije palmitinske kisline na glicerolu.
Po hranjenju z mlečno formulo, ki ji je bila dodana ta maščoba, se je trdota blata bistveno zmanjšala. Zmanjšala se je tudi izguba kalcija, s tem se je izboljšala mineralizacija kosti in kostna gostota. Tako je uporaba betapola v mlečnih formulah zelo pomembna pri odpravljanju zaprtja v obdobju dojenčka. Njegova uporaba je varna. To so potrdile številne predklinične in klinične študije.
Neprenašanje kravjega mleka, povečano tveganje za alergijo in alergična podlaga za trebušne krče so narekovali pristop k spremembi beljakovin v standardni mlečni formuli. Tako so beljakovine sirotke kravjega mleka, ki se uporablja za mlečne formule, delno razgradili (hidrolizirali) in tako naredili mlečno mešanico bolj prebavljivo. Po hranjenju s takšno mlečno mešanico so se bistveno ublažili trebušni krči in tudi blato je bilo mehkejše.
Opisane nove sestavine predstavljajo nov koncept hranjenja pri otrocih s prebavnimi težavami in omogočajo takojšnje izboljšanje. Otroci so zadovoljni, lepo napredujejo, starši pa so pomirjeni saj je njihov otrok sit, izginejo težave s spanjem in jokom. Nov koncept hrane zagotavlja »comfort« tudi za otroke, ki žal ne morejo biti dojeni.